Prvi koraki v borilnih športih
Mišel je svojo pot v borilnih veščinah začel pri devetih letih, ko se je srečal s karatejem. K temu ga je napeljala otroška radovednost v kombinaciji z občudovanjem Brucea Leeja spodbujal pa ga je tudi oče. V svetu borilnih veščin se je dobro počutil in tako v njem vztraja še danes.
Danes si življenja brez borilnih športov ne predstavlja več
Všeč so mu tudi drugi športi - treniral je razne športe z žogo - a fascinacija nad borilnimi športi je prevelika, da bi se jim lahko odpovedal. Preko karateja je spoznal kikboks in od tam je bila pot v savate kar nekako samoumevna. Mišel ima namreč v borbi rad dinamičnost in široko paleto udarcev, zato mu je savate pisan na kožo. Bolj ko je spoznaval ta borilni šport, bolj ga je imel rad in tako danes v njegovem življenju borilstvo in savate zaseda pomembno mesto. Kot je Mišel sam povedal: ''Z borilnimi športi se rad ukvarjam, nekako popestri dneve. Poleg tega rad prenašam svoje znanje na ostale in to počnem z veseljem. Skratka, pomeni mi veliko in težko si predstavljam, da bi brez borilnih športov kot oseba normalno funkcioniral.'' Potemtakem je tudi razumljivo, da čuti močno pripadnost Klubu borilnih veščin Ljubljana (FCL), v katerem se je srečal tudi s savatom: '' Pomeni mi prav toliko, kakor nekomu prvi avto ali kaj podobnega, se pravi veliko. Težko si predstavljam, da se ne bi ukvarjal z borilnimi športi in savatejem in da ne bi deloval pod okriljem FCL''.
Mišel kot trener
Trenersko delo je zanj pomemben del ukvarjanja z borilnimi športi, saj svoje znanje rad predaja drugim. Že v zelo mladih letih je bil demonstrator pri karateju (torej je trenerjem pomagal pri kazanju tehnike), kar mu je pomagalo razviti določene spretnosti, ki jih potrebuje vsak trener. Članice in člani kluba, ki se učijo v njegovih skupinah, ga poznajo kot odprto in komunikativno osebo, ki se trudi s svojimi varovanci vzpostaviti oseben in sproščen stik, obenem pa ohraniti red in disciplino. Sam pravi, da se tak pristop, ki združuje zabavno s koristnim, vedno izkaže kot najboljši.
O predsodkih
Raznih predsodkov do borilnih veščin, ki naj bi bile nekaj nasilnega in agresivnega, ne razume prav dobro. Kot sam vidi zadeve, je trening borilnih veščin kot vsak drug športni trening. Je torej dober ventil, da se sprostimo in nam hkrati omogoča, da ostanemo zdravi in da osebnostno napredujemo, to pa velja tudi za druge športe. Nikakor pa se ne strinja, da bi trening borilnih veščin spodbujal agresivnost pri tistih, ki se z njimi ukvarjajo. Na vprašanje, kako je z ženskami v borilnih športih, odgovori zelo slikovito: '' Ženske in borilne veščine gredo skupaj kakor kajmak in marmelada. Na prvi pogled težko verjetno, vendar v praksi zelo učinkovito in všečno.''
Kako pa v prihodnje?
Mišel si želi svoje znanje borilnih športov in savata še poglobiti in razširiti, da bi lahko še bolj kvalitetno poučeval ostale. Kot tekmovalec je dosegel že veliko in je na vse dosežke tudi ponosen, a zase pravi, da je precej perfekcionističen in kot tak ni zadovoljen z drugim ali tretjim mestom. V tem ne vidi ničesar napačnega, saj so tekmovalni dosežki dokaz predanosti športu.
